6. 4. 2017
Odziv Ministrstva za zdravje
Slovenska zdravstvena zakonodaja evtanazije ne pozna, prav tako je kot posebno kaznivo dejanje ne opredeljuje slovenski Kazenski zakonik. Povzročitev smrti pacienta s strani zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca bi lahko bila tako okvalificirana kot uboj ali umor (torej kaznivo dejanje zoper življenje in telo) ali v določenih primerih celo kot opustitev zdravstvene pomoči (kot kaznivo dejanje zoper življenje). Velja poudariti, da pri kaznivem dejanju pomoč pri samomoru sklepnega dejanja ne izvede zdravstveni delavec, temveč bolnik sam. Evtanazijo v Sloveniji omenja zgolj peščica internih aktov posameznih združenj s področja zdravstva, pri čemer gre pri vseh teh zgolj za naštevanje primerov morebitnega odklonskega ravnanja članov teh združenj. Kot primer naj navedemo, da Kodeks zdravniške etike v 29. členu določa, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru, Kodeks medicinske deontologije v 43. členu pa, da zdravnik odklanja in obsoja evtanazijo in jo ima za lažni humanizem.
Ministrstvo za zdravje si je v letu 2015 pridobilo tudi Stališče Komisije RS za medicinsko etiko (v nadaljevanju: KME) o evtanaziji. Po mnenju članov te komisije nova uspešna zdravljenja in perspektive, ki jih razvoj znanosti odpira, krepijo poslanstvo zdravniškega poklica o ohranjanju in nedotakljivosti človeškega življenja. Kljub temu, da se je okrepila vloga pacienta kot aktivnega partnerja v procesih zdravljenja, kar vključuje tudi Zakon o pacientovih pravicah, pa pacientova pravica, da odloča o svojem življenju, ne vključuje dolžnosti zdravnika, da pacientu na njegovo zahtevo prekine življenje. Evtanazija namreč spreminja razmerje med zdravnikom in bolnikom, ruši temeljno zdravnikovo poslanstvo, ki je ohranjanje življenja, spreminja njegov odnos do življenja bolnikov in odpira prostor zlorabam, ki jih je težko nadzorovati ali preprečevati. Evtanazija tudi spreminja vrednoto človeškega življenja v zdravstvu in s tem posredno ogroža najšibkejše med nami. KME še meni, da za evtanazijo ob današnjih možnostih blažilnih ukrepanj v okviru paliativne oskrbe tudi ni nobene potrebe.
Evtanazije prav tako ne podpira Odbor za etiko pri Svetu Evrope, ki vse države članice poziva k učinkoviti paliativni oskrbi umirajočih bolnikov, in tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope.
Ministrstvo za zdravje sledi vsem omenjenim dokumentom in se njihovemu mnenju v celoti pridružuje.
Ob tem posebej izpostavljamo pravico do preprečevanja in lajšanja trpljenja, ki jo kot posebno pravico pacienta ureja Zakon o pacientovih pravicah. V skladu s tem zakonom ima namreč pacient pravico, da se brez odlašanja ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo možno ublažitev njegovih bolečin in drugega trpljenja, povezanega z boleznijo. Prav tako ima pravico, da se pri njegovi zdravstveni oskrbi po strokovnih standardih preprečijo nepotrebne bolečine in drugo trpljenje, povezano z medicinskim posegom, v končni fazi bolezni in v primeru pacienta z neozdravljivo boleznijo, ki mu povzroča hudo trpljenje, pa ima pravico tudi do paliativne oskrbe.
V zvezi s pobudo, da bi na Ministrstvu za zdravje posredovali podatke o izvajanju evtanazije v tujini bolnikom, ki si evtanazije želijo, pojasnjujemo, bi posredovanje informacij o tem, kje bi lahko nekdo storil samomor, že lahko pomenilo izvajanje kaznivega dejanja napeljevanja k samomoru in pomoč pri samomoru, kot ga opredeljuje 120. členu Kazenskega zakonika. Kazenski zakonik namreč velja za vsakogar, ki kaznivo dejanje stori na ozemlju Republike Slovenije, pa tudi za državljana Republike Slovenije, ki kaznivo dejanje stori v tujini.
Na Ministrstvu za zdravje vlagamo velike napore v vzpostavitev delujoče paliativne mreže, katere glavni cilj je obvladanje vseh simptomov napredovale bolezni do te mere, da bolnik in njegovi svojci ne trpijo, ko se življenje izteka.