IZHODNA STRATEGIJA

Vsaka vlada, ki se loteva reform ter namerava zarezati v pridobljene pravice in privilegije, postane slej ko prej nepriljubljena. Ker je sedanja vlada že nepriljubljena, nima kaj izgubiti, če se loti spodaj predlaganih ukrepov Izhodne strategije. Če bo pri tem uspešna, si bo zagotovila še en mandat.

Potrebno je poudariti, da je cilj Izhodne strategije postaviti zdrave temelje gospodarstva, na katerih bo potem zasnovana razvojna strategija. Že zaradi časovnega horizonta je jasno, da v mandatu sedanje vlade kaj več kot izhodne strategije ni mogoče realizirati. Pričakovati, da je Izhodna strategija nekaj, kar je mogoče izpeljati v šestih do dvanajstih mesecih, je skregano z zdravo logiko.

Zaradi časovnega horizonta bo razvojna strategija v domeni vlade v mandatu 2012 - 2016: tako bo v razvojno strategijo npr. sodil dvig minimalne plače na 1.000 EUR ali pa uvedba pokrajin (optimalna varianta je 6 pokrajin in mestna občina Ljubljana kot samostojna pokrajina - enak status ima v Avstriji tudi Dunaj kot glavno mesto).

Ukrepi Izhodne strategije:

1. Ureditev vlade po dobrih deset let starem predlogu »Bučarjevega« zakona o vladi, ki je predvideval 9 ministrstev, izjemoma zaradi sestave vladne koalicijske pa 10 ministrstev. Temu mora slediti tudi ustrezno znižanje števila zaposlenih na ministrstvih;
2. Ureditev lokalne samouprave na 64 občin, tako je nekdaj že bilo. Od sedanjih 210 občin praktično nobena ni samozadostna in brez prerazdelitve sredstev ter sredstev iz državnega proračuna ne bi preživele. Temu mora slediti tudi ustrezno znižanje števila zaposlenih na občinah in upravnih enotah;
3. Ureditev nezdružljivosti funkcij:

·         funkcionar na lokalni ravni (voljen ali imenovan za mandat) ne more biti funkcionar na državni ravni (voljen ali imenovan za mandat),

·         funkcionar ne more biti član nadzornega sveta ne na lokalni, ne na državni ravni in ne v zasebnem sektorju,

·         zaposleni v javni upravi ne sme biti lastnik, ne družbenik in ne v kakem drugem pogodbenem odnosu s podjetjem, inštitutom ali društvom, ki se ukvarja z dejavnostjo s področja dela tega zaposlenega v javni upravi, ter tudi ne sme za svoj račun opravljati drugih s tem povezanih poslov,

·         univerzitetni profesor v javnih izobraževalnih ustanovah ne sme biti lastnik, ne družbenik in ne v kakem drugem pogodbenem odnosu s podjetjem, inštitutom ali društvom, ki se ukvarja z dejavnostjo s področja dela tega univerzitetnega profesorja v javnih izobraževalnih ustanovah, ter tudi ne sme za svoj račun opravljati drugih s tem povezanih poslov. Enako velja tudi za zaposlene v javnih izobraževalnih ustanovah,

·         zasebna izobraževalna ustanova sme opravljati študij oziroma predavanja le v prostorih, na aparaturah in na opremi, ki niso last javnih izobraževalnih ustanov. To pomeni, da si mora zasebna izobraževalna ustanova zagotoviti svoje prostore, aparature in opremo, in zaposliti temu ustrezno število ljudi,

·         zaposleni v javnem zdravstvu ne sme biti lastnik, ne družbenik in ne v kakem drugem pogodbenem odnosu s podjetjem, inštitutom ali društvom, ki se ukvarja z dejavnostjo s področja dela tega zaposlenega v javnem zdravstvu, ter tudi ne sme za svoj račun opravljati drugih s tem povezanih poslov,

·         zaposleni v javnem zdravstvu sme delati le v ustanovah javnega zdravstva in je za to upravičen do plače, ne sme pa delati po npr. podjemnih pogodbah,

·         koncesionar v zdravstvu sme opravljati posle oziroma zdravstvene storitve le na trgu t.j. samoplačniško in tako ni upravičen do javnih sredstev za kritje zdravstvenih storitev. Prav tako koncesionar v zdravstvu ne sme biti v kakem drugem pogodbenem odnosu z ustanovo javnega zdravstva, ki se ukvarja z dejavnostjo s področja dela tega koncesionarja v zdravstvu, ter tudi ne sme za svoj račun opravljati drugih s tem povezanih poslov. Enako velja tudi za zaposlene pri koncesionarju v zdravstvu,

·         koncesionar v zdravstvu sme opravljati posle oziroma zdravstvene storitve le v prostorih, na aparaturah in na opremi, ki niso last ustanov javnega zdravstva. To pomeni, da si mora koncesionar v zdravstvu zagotoviti svoje prostore, aparature in opremo, in zaposliti temu ustrezno število ljudi. Koncesionar v zdravstvu je torej ustanova zasebnega zdravstva,

4. Reorganizacija vladnih služb, agencij in podobnih ustanov. Najprej je potrebno ugotoviti, koliko je teh ustanov, potem pa pri tistih ustanovah, za katere se izkaže, da jih potrebujemo, sorodne združiti in ustrezno znižati število zaposlenih. Tiste ustanove, za katere se izkaže, da jih ne potrebujemo, pa ukiniti in odpustiti zaposlene;
5. Za zaposlene v javnem sektorju je potrebno v zakonu o javnih uslužbencih uvesti osebno odgovornost in odpraviti samodejna napredovanja, ker so že tako privilegirani nasproti ostalim zaposlenim z varnostjo zaposlitve. Ne nazadnje po zakonu o delovnih razmerjih velja za ostale zaposlene osebna odgovornost, o napredovanjih pa sploh ni govora, zato morajo za vse zaposlene veljati enaka načela;
6. Ureditev javnih naročil:

·         ustanovitev agencije za javna naročila. Zaposleni za izvajanje javnih naročil v agenciji morajo pridobiti ustrezne licence, potem pa je potrebno zagotoviti tudi ustrezen nadzor nad njimi in predpisati visoke kazni za kršitve,

·         za ponudnike, ki oddajo ponudbo na javno naročilo, je tudi potrebno zagotoviti ustrezen nadzor nad njimi in predpisati visoke kazni za kršitve ter uvesti črno listo kršiteljev, ki na javnih naročilih ne smejo sodelovati,

·         vsa odpiranja prispelih ponudb na javna naročila se zaradi transparentnosti in enake obravnave neposredno prenašajo na programu TVS3,

7. Z ukrepi od 1. do 6. bi lahko uravnotežili javne finance, saj bi z racionalizacijami (tudi z ustreznimi znižanji števila zaposlenih) v javnem sektorju lahko letno prihranili vsaj 1 mrd EUR, z ureditvijo in transparentnostjo javnih naročil pa bi prihranili še vsaj 2 mrd EUR. Tako bi lahko za 1 mrd EUR letno znižali obremenitev plač v gospodarstvu, če bi za 1 mrd EUR letno znižali proračunske odhodke. Potem bi 1 mrd EUR letno lahko namenili za razvoj prometne infrastrukture (železnice) in 1 mrd EUR letno namenili za zniževanje javnega dolga. Dolgoročno gledano bi sredstva za razvoj prometne infrastrukture in zniževanje javnega dolga potrebovali dobrih 5 let, potem pa bi bila ta sredstva zopet na voljo za nove potrebe (npr. za razvoj energetske infrastrukture, za pokojninsko blagajno) ali za davčne razbremenitve;
8. Reorganizacija javnega sektorja tudi s procesno organiziranostjo, to pomeni, da se organizacija dela in delovna mesta oblikuje glede na potrebe delovnih procesov. Npr. v zdravstvu je potrebno opraviti pričakovano število operacij, na razpolago pa imamo dano število zdravnikov (in drugega zdravstvenega osebja). Delovni proces (in delovna mesta) je potrebno organizirati tako, da se z danim številom zdravnikov (in drugega zdravstvenega osebja) lahko opravi pričakovano število operacij. Potrebno je najti in odpraviti ozka grla, da bo zdravstvo učinkovito. Kaj lahko pričakujemo: da zdravnikov ni premalo, le zaradi interesov zdravniške zbornice nimamo zdravnikov z ustreznimi specializacijami. Seveda enaki procesi čakajo tudi sodstvo in javno upravo. Nekaj namreč v Sloveniji zelo bode v oči: v zdravstvu, sodstvu in javni upravi neprestano poudarjajo, da delajo strokovno. V gospodarstvu tega, da delajo strokovno, ne omenja nihče, merila so poslovni rezultati. Pa vendar so v gospodarstvu učinkoviti. Nasprotno pa v zdravstvu, sodstvu in javni upravi ni opaziti, da bi bili učinkoviti. Razloga sta naslednja: prvič strokovnjak ni menedžer in povsod velja, da je vodja najprej menedžer in še le nato strokovnjak, in drugič osebna odgovornost v gospodarstvu kot kaže zagotavlja učinkovitost. Nauk: če bi imeli v gospodarstvu zaposlene same strokovnjake, tudi ne bi bili učinkoviti, in seveda, če bi imeli v zdravstvu, sodstvu in javni upravi zaposlene tudi menedžerje, bi tudi na teh področjih bili učinkoviti;
9. Oblikovanje mase plač v »vitkem« javnem sektorju v naslednjih dveh letih in potem rast plač v javnem sektorju urediti po enakih principih kot je rast pokojnin:

·         v naslednjih dveh letih bi ugotovili, koliko sredstev potrebujemo za »vitek« javni sektor in s tem dobili maso plač v javnem sektorju,

·         nato je potrebno rast plač v javnem sektorju omejiti, da rastejo enako, kot rastejo pokojnine (vendar brez poračunov kot je to pri pokojninah),

·         znotraj javnega sektorja moramo vzpostaviti delovna mesta, ki so primerljiva z gospodarstvom in tista, ki niso. Za delovna mesta, ki so primerljiva z gospodarstvom, je tudi v javnem sektorju mogoče vzpostaviti tržne pogoje (stimulacija, dodatki), za ostala delovna mesta pa velja, da se plače lahko gibljejo znotraj okvirjev, ki so na voljo in se jih določi administrativno,

10. Znižanje obremenitev plač v gospodarstvu zaradi nižje mase sredstev za plače »vitkega« javnega sektorja:

·         cilj je, da znaša indeks plač v »vitkem« javnem sektorju 95, indeks plač v gospodarstvu pa 120 (kot je to nekaj normalnega v EU),

·         cilj je, da se plače v javnem sektorju ne znižajo, ampak se ustrezno zvišajo plače v gospodarstvu (to je že bolj naloga razvojne strategije, kot pa Izhodne strategije).

Se pa v Sloveniji opazi še nekaj: povsod, kjer je prisoten denar iz državnega proračuna, pa naj gre za javni sektor ali za podjetja v težavah, ki so deležna državne pomoči, prav povsod so zelo aktivni sindikati. In v vseh prej naštetih primerih sindikati uspejo preprečiti prestrukturiranje, tako da so v Sloveniji sindikati zaviralci vseh reform ali sprememb. Potem pa se ljudje čudijo, da imajo nizke plače: seveda, če pa sindikati vse »zjebajo«, samo da se za sindikalne voditelje nič ne spremeni.

Na koncu bo seveda očitek, da predlagani ukrepi Izhodne strategije vodijo v masovno odpuščanje zaposlenih v javnem sektorju. Žal je realnost taka, da Slovenija lahko varčuje edino še pri razbohotenem javnem sektorju. Zaposlenih v javnem sektorju so polna usta hvale, kako zahtevno delo opravljajo, kakšni strokovnjaki da so in kako veliko delajo. Če je temu res tako, potem bodo v zasebnem sektorju brez težav našli dobro plačana delovna mesta. Če pa temu ni tako, potem »samohvaljenih« javnih uslužbencev pravzaprav ne potrebujemo, ker so sami sebi namen in je prav, da končajo »na cesti«. Konec koncev je za državo ceneje, če za nekoga plačuje socialno podporo za brezposelnost, ki je nižja od dobre plače v javnem sektorju. Odpuščanja v javnem sektorju tako ali drugače vodijo v solidarnost z že odpuščenimi delavci v gospodarstvu, pač povsod bodo odpuščanja in brezposelni. Ko bodo zaposleni v javnem sektorju spoznali, da tudi njih lahko doleti odpuščanje, bodo ne samo več, ampak tudi bolje delali. 

V vsakem primeru pa je treba vdarit po malih podjetnikih, ki ne izdajajo računov vozijo dobre avtomobile živijo v lepih razmerah sinovi pa dobivajo državne štipendije. Tu je ena gigantska luknja... Seveda je to težko naredit ker je v sloveniji 100.000 podjetij in je že v mojem prejšnjem predlogu omenjena inšpekcija nujno potrebna. Če je takšnih podjetij polovica in bi vsak od teh podjetnikov plačal 100€ na mesec več davka bi to na koncu pomenilo več kot 60milijonov letno. 

Z vsem predlaganim se strinjam.

Žal se poveča število brezposelnih, vendar je pričakovati, da ob vse večjih odpuščanjih v gospodarstvu in mizernih plačah masa za plače v javnem sektorju ostane enaka, naravnost absurdno in skregano z vsako matematiko. Niti ni rešitev v nižanju plač javnega sektorja, saj bi s tem obdržali odvečne delavce, ki bi slej ko prej ponovno zahtevali za povišice.

Ravnotako upam na masovno podporo nezdružljivosti funkcij, razlogov pa je kar nekaj, npr.  izenačenje statusa poslancev, župani namreč v dvojni funkciji dokaj enostavno lobirajo v DZ; eno delovno mesto oz. funkcija se sprosti, indirektno torej en brezposelni manj.

Dodajam še nezdružljivost dveh enakih funkcij, po domače npr. sedenja v dveh nadzornih svetih. Sledeče naj bo vezano tudi na le eno podjetje, torej ko se zaključi mandat in ni ponovne izvolitve, ta oseba ne more biti izvoljena na enako funkcijo v drugem podjetju.

(Mimogrede: namig, da je sedanja vlada že v slabi luči, dokaj drži, čeprav se za prazno blagajno lahko "zahvali" predhodnikom, ki so tudi umetno ustvarjali visoko rast z velikim zadolževanjem in nič shranili za hude čase. Se pa zastavi problem: če ta vlada ne dobi podore tudi na naslednjih volitvah - kar je realno dokaj mogoče, ljudje namreč svoje slabo stanje vedno pripišejo vladi in v prihodnjih treh letih ni pričakovati večjega obrata na bolje - ali drugače, če oblast zasede opozicija, se bojim, da si bodo zamislili svojo izhodno strategijo ... kljub temu, ne sme nas voditi strah, kot sem že nekje napisala.)

4. Predlog je zelo dober, vendar bi tukaj jaz predlagal sledeče:

Uvede se "CENTRALNA INŠPEKCIJA". V to institucijo bi bilo potrebno združiti vse inšpekcije, ki jih država premore ter izobraziti tisti kader, ki bi ga iz ustanov in uradov ki bi jih ukinili odpustili. 
V tej instituciji bi lahko deloval tudi slovenski FBI, vse pa bi blo na mene mestu (Maribor, Ljubljana, Celje ali Kranj). 

Kar pa je pomoje izrednega pomena. V to institucijo zaposliti davčne inšpektorje ki bi preverjali male podjetnike, ter tržne inšpektorje ki bi napake odkrivali. 

3. Glede nezdružljivosti funkcija pa je moj predlog takšen: 

Župan ki je tudi poslanec lahko opravlja obe funkciji, ampak le v primeru, da se volilci na lokalnih volitvah s tem strinjajo. Na volilne lističe bi bilo potrebno dodati vprašanje ali dovoljujejo županu tudi druga z državno upravo povezana dela. 

Glede ostalih funkcij pa na predlog nimam dodatnih predlogov. 

2. Ta predlog je pomoje čisto vredu. Ampak se navezuje na zgornjega pri zmanjšanju števila javnih uslužbencev.

Pozdravljeni. 

Pod prvim predlogom bi se navezal na to, da je vsekakor dobro zmanjšati število zaposlenih na ministrstvih. Ampak to s seboj potegne verigo neželenih učinkov. Ker so to večinoma manj usposobljeni delavci bodo pristali na zavodu za zaposlovanje, od koder bodo prejemali socialne transferje. Da bi to preprečili pa je pomoje nujno potrebno majhne podjetnike spodbuditi, da izobrazijo te ljudi in jim dajo delo. Kako to narediti? Uvesti razpis na zavodu za zaposlovanje za zaposlitev delavcev iz državne uprave ter natančno izračunati koliko je odhodek na tega delavca stal državo v enem letu in polovico od tega ponuditi kot enkratno subvencijo za zaposlitev 2 leti. 

Kaj se bo zgodilo nato? Delodajalec, ki bo zaposlil 2 ali več takšnih ljudi bo moral razmisliti o razvojnem programu ki ga bo financiral z subvencijo. Podjetja, ki so razvojno usmerjena bodo te delavce z lahkoto s pomočjo subvencije zaposlila. 

Skratka, če se znebite 10% delavcev v javni upravi ne naredite popolnoma nič. Te delavce je treba zaposliti v privatnem sektorju, da se zmanjšajo odhodki države. 

Avtomatsko pa to pomeni prihodke iz prispevkov in dela teh delavcev. Razmisliti in izračunati je potrebno samo koliko bo subvencija in kako hitro bomo denar za subvencije dobili iz prispevkov nazaj.