Odziv Službe vlade za podnebne spremembe

Zgornje trditve so deloma pravilne, v pretežni meri pa ne držijo. Tako dejansko obstaja vpliv El Niña (in njegovega nasprotnega pola La Niñe), ki se pozna predvsem na južni polobli, v manjši meri pa na severni. Tudi to je dejstvo, da so se zaradi naravnih vzrokov topla in hladna obdobja izmenjavala že pred začetkom industrijske revolucije, ko človek na podnebje še ni imel opaznejšega vpliva. Od takrat pa so se stvari nekoliko spremenile.

Učinek toplogrednih plinov je fizikalno dejstvo – od tod njihovo ime. Povzročajo učinek tople grede, kar pomeni, da v ozračju zadržujejo toploto, ki bi sicer »ušla« v vesolje. Če v zemeljskem ozračju sploh ne bi bilo toplogrednih plinov, bi bila povprečna temperatura na planetu za okoli 33 oC nižja od dejanske, s tem pa praktično ne bi bilo pogojev za življenje, kot ga poznamo. Emisije toplogrednih plinov (predvsem ogljikovega dioksida – CO2), ki jih povzroča človek, vplivajo na podnebje s tem, da rušijo vzpostavljeno energijsko ravnovesje. Meritve nedvoumno kažejo, da se koncentracije toplogrednih plinov v ozračju zaradi človekovega vpliva vztrajno zvišujejo. Tako je danes koncentracija CO2 za okoli 28 % višja kot je bila ob začetku industrijske revolucije, metana (CH4), drugega najpomembnejšega toplogrednega plina, pa kar za dobrih 150 %. Že nekaj desetletij opažamo trend postopnega naraščanja povprečne letne globalne temperature zraka pri tleh. V zadnjih 100 letih se je ta temperatura dvignila za okoli 0,7 oC. Doslej (odkar obstajajo instrumentalni podatki) je bilo v tem pogledu v globalnem merilu najtoplejše leto 1998, rekorden po temperaturi pa je bil tudi pravkar minuli mesec, torej letošnji marec.

Spoznanja, ki so se nabrala v preteklem stoletju, predvsem pa hiter napredek znanosti v zadnjih letih, so prepričali večino znanstvenikov, da bo hitro naraščanje koncentracij toplogrednih plinov v ozračju povzročilo globalne spremembe podnebja. Že opaženih sprememb v podnebju ni mogoče razložiti samo z naravnimi pojavi. Znanstvene ugotovitve kažejo, da je človek s svojimi dejavnostmi, predvsem z emisijami toplogrednih plinov, z veliko verjetnostjo odgovoren za več kot polovico omenjenega porasta temperature (za preostali del so odgovorni naravni vplivi).

Vendar segrevanje ozračja ni edina posledica emisij toplogrednih plinov. Samo segrevanje povzroča druge, večinoma neugodne pojave, kot so postopen dvig morske gladine, pogostejše in intenzivnejše vremenske ujme, spreminjanje padavinskih vzorcev, kar lahko povzroči obsežne suše in poplave, posledično pa lakoto, pomanjkanje pitne vode in t.i. »klimatske« begunce, itd. Ena najresnejših groženj pri sedanjem spreminjanju podnebja je to, da se dogaja zelo hitro, hitreje kot kdajkoli v znani zgodovini. Ta hitrost pa bo preprečila naravnim ekosistemom, da bi se na spremenjene pogoje lahko pravočasno prilagodili, zato mnogim grozi uničenje oz. izumrtje.

Da bi se opisanemu scenariju v čim večji meri izognili, bi morali emisije toplogrednih plinov čim prej in čim bolj zmanjšati. Glede tega načelno vlada v svetu veliko soglasje, manj pa je soglasja o tem, kako to storiti in kakšni naj bodo prispevki posameznih držav. Pogajanja o stopnjah zmanjšanja emisij v prihodnjih desetletjih in o razdelitvi bremen med posamezne države potekajo v okviru Konvencije ZN o spremembi podnebja in njej pripadajočega Kyotskega protokola. Kot pogodbenica konvencije in protokola ima Slovenija določene obveznosti; glavna je vsekakor obveznost zmanjšanja emisij v prvem ciljnem obdobju 2008-2012 v povprečju za 8 % v primerjavi z izhodiščnim letom 1986. V okviru podnebno-energetskega svežnja EU ima tudi že določene obveznosti glede emisij do leta 2020; v primeru ambicioznega mednarodnega dogovora pa se lahko te obveznosti še zaostrijo.

Zaradi omenjenih obveznosti in spoznanja, da bi bilo zmanjšanje emisij koristno tudi iz drugih vidikov (manjša poraba energije ter s tem povezani prihranki in manjša odvisnost od uvoza, zmanjšana raba omejenih naravnih virov, čistejši zrak z ugodnim učinkom na zdravje, itd.) se začenja tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah priprava strategij za prehod v t.i. nizko-ogljično družbo oz. nizko-ogljična gospodarstva.

Ker pa se podnebne spremembe že dogajajo, emisij toplogrednih plinov pa tudi ne bo možno kar čez noč »ukiniti«, se nekaterim učinkom globalnega segrevanja ne bo možno izogniti; zato se je potrebno nanje pripraviti oz. se jim prilagoditi. V Sloveniji je že narejena strategija prilagajanja na podnebne spremembe v kmetijstvu, za druga področja pa se bo začelo s pripravami strategij v letošnjem letu.