Skoči do osrednje vsebine
Prijava v aplikacijo

Ste pozabili geslo?

Registracija

Predlagam vladi
Predlog z odzivom pristojne institucije

Spremembe v slovenskih zaporih

2910 OGLEDOV 24 KOMENTARJEV

Slovenski zapori niso pogosta tema javnih debat. Morda bolje, da je temu tako, sicer bi marsikomu prekipelo. Za kaznjence je namreč poskrbljeno bolje kot za preštevilne državljane RS: trije topli obroki dnevno, streha nad glavo, kabelska televizija, centralno ogrevanje, klimatizirani prostori, calovita zdravstvena oskrba (kot za vsakega državljana RS, ki plačuje obe zdravstveni zavarovanji), celo nujnejše zobozdravstvene storitve, omogočena telesna vadba v telovadnici, izobraževanje in še bi lahko naštevali. Za prestajanje kazni ne plačajo niti evra, vse zgoraj omenjene dobrine so financirane iz državnega proračuna. Po prestali kazni prejmejo celo po nekaj 100 EUR za pomoč pri ponovni vključitvi v družbo. Oprostite, ampak to je nedopustno. V zaporu imajo bojda čas, da premišljujejo o svojih dejanjih in jih podrobno analizirajo. Nekateri strokovnjaki so očitno mnenja, da je slednje poleg odvzema prostosti zadostna in primerna kazen za zločine, ki so te ljudi pripeljali za rešetke. Meni se takšna kazen ne zdi primerna. Rehabilitacija po prestani kazni je v primeru “dolgoletnega premlevanja preteklosti in brezdelja” težja zaradi večje verjetnosti duševne neuravnoteženosti. Takšni posamezniki se po vrnitvi prostosti težje vključijo v družbo. Več kot očitno je, da smo s postopnimi spremembami skozi leta in desetletja prišli v sistem absurdov tudi na področju izvrševanja kazenskih sankcij. Spremembe so nujno potrebne. Predlagam uvedbo obveznega 8-urnega delovnika za vse kaznjence. Za vsako delovno mesto naj bo predvideno plačilo v višini 25 % osnove za obračun plače primerljivega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja, ki se v celoti nameni kritju čim večjega deleža stroškov, ki jih kaznjenec ustvari v času prestajanja zaporne kazni. To naj vključuje tudi vse potrebne prispevke, če je to mogoče. Zdravstvene storitve za kaznjence ne bi smele biti “brezplačne”. Potrebno bi bilo oklestiti seznam razpoložljivih dobrin v zaporih (televizije, klimatske naprave ipd.), saj ni nobenega razloga, da bi imeli kaznjenci zagotovljene boljše pogoje kot na primer brezdomci v zavetiščih, subvencioniranih iz državnega proračuna. Nadaljnje izobraževanje v okviru “prevzgojnega programa” (ki bi ga lahko ustrezno razširili in usmerili v dejansko socialno prevzgojo) je primerno, saj je pomembno, da so kaznjenci po prestajanju zaporne kazni zaposljivi in čim prej postanejo del delovno aktivnega prebivalstva. S predlogom seveda nisem zajel vseh rešitev, vendar menim, da je dobro izhodišče za ustrezne spremembe, saj so slednje več kot potrebne. Obiskovalce portala predlagam.vladi.si prosim za dodatne predloge.

Viri: www.vecer.com/kaj-in-za-koliko-delajo-slovenski-zaporniki-6305590 www.dnevnik.si/1042717496 archivio.transnazionalita.isfol.it/file/White%20Paper%20-%20Prison%20work%20in%20Europe%20-%20CIRE%20-%20EQUAL%20AD%20644.pdf www.domovina.je/zaporniki-se-upirajo-a-v-slovenskih-zaporih-visji-standard-kot-v-studentskih-domovih-in-marsikje-doma/ www.slovenec.org/2018/04/26/biti-zapornik-se-splaca/

20 glasov

12 glasov

Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

AVTOR T TB 31 predlogov
STATUS PREDLOGA
  • PREDLOG POSLAN
  • ZADNJA SPREMEMBA
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


23. 10. 2018

Odziv Ministrstva za pravosodje

Uvodoma poudarjamo, da gre v pretežnem delu navedenega predloga vsebinsko za problematiko uzakonitve prisilnega dela za obsojence, ki je že bilo predmet odziva pristojnega ministrstva in sicer na predlog 1953: Prisilno delo za zapornike, ki je bil objavljen na portalu predlagam.vladi.si dne 5. 7. 2011, predlog 6266-337: Uzakonjeno težaško delo zapornikov ali privatno plačilo zaporne celice, ki je bil objavljen dne 5. 11. 2014 ter predlog 8488-222: Obvezno delo za zapornike, objavljen dne 8. 8. 2017.

Tako iz same Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), pripadajoče nacionalne zakonodaje kot tudi iz vrste ratificiranih in zavezujočih mednarodnih pogodb namreč izhaja dolžnost države, da varuje in spoštuje tudi osnovne človekove pravice ter osnovno človekovo dostojanstvo oseb, ki jim je bila zakonito odvzeta prostost kot posledica ustrezne kazenske obsodbe. Določbe 49. člena Ustave pri tem izrecno določajo, da je poleg pravice do proste izbire zaposlitve in enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji ključen element svobode dela kot ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine tudi prepoved prisilnega dela. Pri tem iz 4. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) izrecno izhaja, da so obsojencem med izvrševanjem kazni zapora zagotovljene vse pravice državljanov Republike Slovenije, razen tistih, ki so izrecno odvzete oziroma omejene s samim zakonom ali (smiselno) nadrejenimi pravnimi akti, tj. Ustavo in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo kot podpisnico. Pri slednjih velja glede prepovedi prisilnega dela omeniti predvsem 8. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 4. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope ter 5. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

ZIKS-1 določa več načinov dela obsojencev v času prestajanja kazni zapora in sicer:

  • na podlagi 12. člena ZIKS-1 lahko obsojenci še naprej delajo na delovnem mestu, kjer so delali pred nastopom kazni, kazen zapora pa prestajajo ob prostih dnevih (konec tedna);
  • na podlagi prvega odstavka 52. člena ZIKS-1 se obsojence razporedi na delo v gospodarske dejavnosti zavoda, na dela potrebna za normalno poslovanje zavoda, ali v okviru delovne terapije. Obsojence na delo razporedi direktor zavoda z odločbo;
  • drugi odstavek 52. člena ZIKS-1 določa, da obsojenci lahko delajo zunaj zavoda pri pravnih ali fizičnih osebah, če je to skladno z osebnim načrtom;
  • na podlagi četrtega odstavka 99. člena ZIKS-1 lahko obsojenci šest mesecev pred odpustom sklenejo neposredno delovno razmerje z delodajalcem.

Obsojenci iz prve in četrte alineje imajo sklenjeno delovno razmerje in jim pripadajo vse pravice iz dela po splošnih predpisih.

Veljavni 54. člen ZIKS-1 že sedaj določa, da je osnova za izračun plačila za delo obsojencev 25 odstotkov osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja. Obsojencem se plačilo za delo na način iz druge in tretje alineje odmerja v skladu s Pravilnikom o plačilu za delo obsojencev.

O delu obsojenca zunaj zavoda (tretja alineja), zavod v skladu z 53. členom ZIKS-1 sklene pogodbo z delodajalcem, v kateri se podrobneje določijo pogoji dela in medsebojne pravice in obveznosti. Navedeno pomeni, da se o urni postavki za opravljeno delo obsojenca dogovorita zavod in delodajalec. Obsojencem se plačilo za delo pri zunanjih delodajalcih odmerja v skladu z zgoraj navedenim Pravilnikom o plačilu za delo obsojencev, razliko med višino plačila delodajalca in plačilom obsojencu pa se odvede v državni proračun.

Priloge:

Popravki predloga

Verzija predloga z dne, 2. 9. 2018 | 16:59:23

Spremembe v slovenskih zaporih so nujne

Slovenski zapori niso pogosta tema javnih debat. Morda bolje, da je temu tako, sicer bi marsikomu prekipelo. Za kaznjence je namreč poskrbljeno bolje kot za preštevilne državljane RS: trije topli obroki dnevno, streha nad glavo, lastna postelja, kabelska televizija, centralno ogrevanje, klimatizirani prostori, calovita zdravstvena oskrba (kot za vsakega državljana RS, ki plačuje obe zdravstveni zavarovanji), celo nujnejše zobozdravstvene storitve, omogočena telesna vadba v telovadnici, izobraževanje in še bi lahko naštevali. Za prestajanje kazni ne plačajo niti evra, vse zgoraj omenjene dobrine so financirane iz državnega proračuna. Po prestali kazni prejmejo celo po nekaj 100 EUR za pomoč pri ponovni vključitvi v družbo. Oprostite, ampak to je nedopustno.

V zaporu imajo bojda čas, da premišljujejo o svojih dejanjih in jih podrobno analizirajo. Nekateri strokovnjaki so očitno mnenja, da je slednje poleg odvzema prostosti zadostna in primerna kazen za zločine, ki so te ljudi pripeljali za rešetke. Meni se takšna kazen ne zdi primerna. Rehabilitacija po prestani kazni je v primeru “dolgoletnega premlevanja preteklosti in brezdelja” gotovo težja zaradi večje verjetnosti duševne neuravnoteženosti. Takšni posamezniki se po vrnitvi prostosti gotovo težje vključijo v družbo.

Ponekod v tujini je za kaznjence predpisan obvezen 8-urni delovnik v zaporu, s katerim pokrijejo vsaj del stroškov, ki jih ustvarijo s prestajanjem zaporne kazni. Pri nas je delo v zaporih prostovoljno, če ga ustanova sploh omogoča. Slovenski zapori lahko bojda zagotovijo delo približno 60 % zapornikom. Po drugi strani pa mora vsem, ki izrazijo željo, ustanova omogočiti izobraževanje (končanje šolanja za pridobitev poklica) in delovno terapijo (v primeru ugotovljene okrnjene delazmožnosti, kar potrjuje zdravniško spričevalo, ki ga plača država). Po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) obsojencem, ki redno delajo, pripada nagrada za delo (25 % osnove za obračun plače primerljivega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja). Prejmejo tudi regres za letni dopust, plačilo nadur in nočni dodatek.

Več kot očitno je, da smo s postopnimi spremembami skozi leta in desetletja prišli v sistem absurdov tudi na področju izvrševanja kazenskih sankcij. Spremembe so nujno potrebne.

Predlagam uvedbo obveznega 8-urnega delovnika za vse kaznjence. Za vsako delovno mesto naj bo predvideno plačilo v višini 25 % osnove za obračun plače primerljivega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja, ki se v celoti nameni kritju vseh stroškov, ki jih kaznjenec ustvari v času prestajanja zaporne kazni. To naj vključuje tudi vse potrebne prispevke. Zdravstvene storitve za kaznjence ne bi smele biti “brezplačne”. Potrebno bi bilo oklestiti seznam razpoložljivih dobrin v zaporih (televizije, klimatske naprave ipd.), saj ni nobenega razloga, da bi imeli kaznjenci zagotovljene boljše pogoje kot na primer brezdomci v zavetiščih, subvencioniranih iz državnega proračuna.

Nadaljnje izobraževanje v okviru “prevzgojnega programa” (ki bi ga lahko ustrezno razširili in usmerili v dejansko socialno prevzgojo) je primerno, saj je pomembno, da so kaznjenci po prestajanju zaporne kazni zaposljivi in čim prej postanejo del delovno aktivnega prebivalstva.

S predlogom seveda nisem zajel vseh rešitev, vendar menim, da je dobro izhodišče za ustrezne spremembe, saj so slednje več kot potrebne.

Verzija predloga z dne, 5. 9. 2018 | 13:10:04

Spremembe v slovenskih zaporih

Slovenski zapori niso pogosta tema javnih debat. Morda bolje, da je temu tako, sicer bi marsikomu prekipelo. Za kaznjence je namreč poskrbljeno bolje kot za preštevilne državljane RS: trije topli obroki dnevno, streha nad glavo, lastna postelja, kabelska televizija, centralno ogrevanje, klimatizirani prostori, calovita zdravstvena oskrba (kot za vsakega državljana RS, ki plačuje obe zdravstveni zavarovanji), celo nujnejše zobozdravstvene storitve, omogočena telesna vadba v telovadnici, izobraževanje in še bi lahko naštevali. Za prestajanje kazni ne plačajo niti evra, vse zgoraj omenjene dobrine so financirane iz državnega proračuna. Po prestali kazni prejmejo celo po nekaj 100 EUR za pomoč pri ponovni vključitvi v družbo. Oprostite, ampak to je nedopustno.

V zaporu imajo bojda čas, da premišljujejo o svojih dejanjih in jih podrobno analizirajo. Nekateri strokovnjaki so očitno mnenja, da je slednje poleg odvzema prostosti zadostna in primerna kazen za zločine, ki so te ljudi pripeljali za rešetke. Meni se takšna kazen ne zdi primerna. Rehabilitacija po prestani kazni je v primeru “dolgoletnega premlevanja preteklosti in brezdelja” gotovo težja zaradi večje verjetnosti duševne neuravnoteženosti. Takšni posamezniki se po vrnitvi prostosti gotovo težje vključijo v družbo.

Ponekod v tujini je za kaznjence predpisan obvezen 8-urni delovnik v zaporu, s katerim pokrijejo vsaj del stroškov, ki jih ustvarijo s prestajanjem zaporne kazni. Pri nas je delo v zaporih prostovoljno, če ga ustanova sploh omogoča. Slovenski zapori lahko bojda zagotovijo delo približno 60 % zapornikom. Po drugi strani pa mora vsem, ki izrazijo željo, ustanova omogočiti izobraževanje (končanje šolanja za pridobitev poklica) in delovno terapijo (v primeru ugotovljene okrnjene delazmožnosti, kar potrjuje zdravniško spričevalo, ki ga plača država). Po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) obsojencem, ki redno delajo, pripada nagrada za delo (25 % osnove za obračun plače primerljivega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja). Prejmejo tudi regres za letni dopust, plačilo nadur in nočni dodatek.

Več kot očitno je, da smo s postopnimi spremembami skozi leta in desetletja prišli v sistem absurdov tudi na področju izvrševanja kazenskih sankcij. Spremembe so nujno potrebne.

Predlagam uvedbo obveznega 8-urnega delovnika za vse kaznjence. Za vsako delovno mesto naj bo predvideno plačilo v višini 25 % osnove za obračun plače primerljivega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja, ki se v celoti nameni kritju vseh stroškov, ki jih kaznjenec ustvari v času prestajanja zaporne kazni. To naj vključuje tudi vse potrebne prispevke. Zdravstvene storitve za kaznjence ne bi smele biti “brezplačne”. Potrebno bi bilo oklestiti seznam razpoložljivih dobrin v zaporih (televizije, klimatske naprave ipd.), saj ni nobenega razloga, da bi imeli kaznjenci zagotovljene boljše pogoje kot na primer brezdomci v zavetiščih, subvencioniranih iz državnega proračuna.

Nadaljnje izobraževanje v okviru “prevzgojnega programa” (ki bi ga lahko ustrezno razširili in usmerili v dejansko socialno prevzgojo) je primerno, saj je pomembno, da so kaznjenci po prestajanju zaporne kazni zaposljivi in čim prej postanejo del delovno aktivnega prebivalstva.

S predlogom seveda nisem zajel vseh rešitev, vendar menim, da je dobro izhodišče za ustrezne spremembe, saj so slednje več kot potrebne.

Komentarji